Zemeljski plin kot dovodni plin je treba pred utekočinjanjem temeljito prečistiti. To pomeni, da se odstranijo kisli plin, voda in nečistoče v dovodnem plinu, kot je H₂.2J, CO2, H2O, Hg in aromatskih ogljikovodikov, da se prepreči njihovo zmrzovanje pri nizkih temperaturah ter blokiranje in korozija opreme in cevovodov. Tabela 3.1-1 navaja standarde predobdelave dovodnega plina v obratu za utekočinjeni zemeljski plin (LNG) in najvišjo vsebnost nečistoč.
Tabela najvišjih dovoljenih vsebnosti nečistoč v dovodnem plinu za utekočinjeni zemeljski plin (LNG)
| Nečistoča | Omejitev vsebine | Osnova |
| H2TA |
| A (dovoljeno je preseči mejo raztapljanja, ne da bi se omejila proizvodnja) |
| CO2 | 50～100 ppmV | B (Končna topnost) |
| H2S |
| C (tehnične zahteve za izdelek) |
| Skupna vsebnost žvepla | 10～50 mg/NM3 | C |
| Živo srebro | 3 | A |
| Aromatski ogljikovodik | ≤10 ppmV | A ali B |
| Skupni naftenski ogljikovodiki | ≤10 ppmV | A ali B |
Iz podatkov o dovodnem plinu je razvidno, da vsebnost ogljikovega dioksida v dovodnem plinu presega standard in ga je treba prečistiti.
Postopek s tekočim aminom MDEA je najprimernejši postopek glede porabe energije, obsega obdelave ter investicijskih in obratovalnih stroškov. Zato je bil v tej shemi za razkisanje plina izbran postopek s tekočim aminom MDEA.
B) Izbira postopka dehidracije
Prisotnost vode v zemeljskem plinu pogosto vodi do resnih posledic: pod določenimi pogoji voda in zemeljski plin tvorita hidrat, ki blokira cevovod in vpliva na proces utekočinjanja med hlajenjem; poleg tega prisotnost vode povzroči tudi nepotrebno porabo energije; zaradi nizke temperature utekočinjanja zemeljskega plina in prisotnosti vode se oprema zamrzne in blokira, zato jo je treba dehidrirati.
Postopek dehidracije zemeljskega plina običajno vključuje tri kategorije: dehidracijo pri nizki temperaturi, adsorpcijo s trdnim sušilnim sredstvom in absorpcijo topila. Ločevanje z zamrzovanjem se uporablja predvsem za preprečevanje hidrata pri nizki temperaturi zemeljskega plina. Vendar pa je nizka temperatura, ki jo omogoča, omejena in ne more izpolniti zahtev za utekočinjanje zemeljskega plina; absorpcija topila običajno vključuje koncentrirano kislino (običajno organsko kislino, kot je koncentrirana fosforna kislina), glikol (običajno uporabljen TEG) itd., vendar imajo te metode nizko globino dehidracije in jih ni mogoče uporabiti v kriogenih enotah; pogoste metode dehidracije trdnega sušilnega sredstva so metoda s silikagelom, metoda molekularnega sita ali kombinacija obeh metod.
Za dehidracijo utekočinjanja zemeljskega plina je treba uporabiti metodo trdne adsorpcije. Ker ima molekularno sito prednosti močne adsorpcijske selektivnosti, visokih adsorpcijskih lastnosti pri nizkem parcialnem tlaku vodne pare in nadaljnjega odstranjevanja preostalega kislega plina, se v tej shemi kot dehidracijski adsorbent uporablja molekularno sito 4A.
C) Izbira postopka odstranjevanja živega srebra
Trenutno obstajata dva glavna postopka odstranjevanja živega srebra: metoda adsorpcije z molekularnim sitom HgSIV, ki jo uporablja podjetje UOP v Združenih državah Amerike, in aktivno oglje, impregnirano z žveplom, pri katerem živo srebro reagira z žveplom, kar povzroči nastanek živosrebrovega sulfida, ki se nato adsorbira na aktivno oglje. Prvi je drag in primeren za situacije z visoko vsebnostjo živega srebra; drugi pa ima nizke obratovalne stroške in je primeren za situacije z nizko vsebnostjo živega srebra.
Po eni strani so obratovalni stroški molekularnega sita HgSIV zelo visoki; po drugi strani pa je vsebnost živega srebra v dovodnem plinu enote relativno nizka. Zato ima podjetje uspešne izkušnje z uporabo aktivnega oglja, impregniranega z žveplom, za odstranjevanje živega srebra.
Čas objave: 14. januar 2022